OKROGLA MIZA O MENJAVI SLOVENSKIH SIMBOLOV

V okviru Evropskega pomladnega dne smo člani Družboslovno – humanističnega krožka pripravili v torek, 16. 3. 2004 ob 14.30 na naši šoli, okroglo mizo na temo: Menjava slovenskih državnih simbolov – DA ali NE.

Na okroglo mizi so sodelovali dijaki drugih in četrtih letnikov (22 dijakov in 2 profesorja mentorja), ki so za uvod pripravili poročila o zgodovinski tradiciji sedanje zastave in grba, javnem razpisu za zbiranje predlogov za nove simbole in rezultate natečaja ter rezultate ankete, ki so jo izvedli med dijaki naše gimnazije.

Sledila je razprava, ki jo je usmerjal eden od dijakov, v kateri se je pokazalo, da je večini dijakov sedanji grb in zastava dovolj zgodovinsko utemeljena in da se Slovenci z njo lahko poistovetimo ter da v nas vzbuja nacionalna čustva. Polemiki okoli finančnih sredstev, ki bi jih država potrebovala za menjavo simbolov, se sicer tudi nismo mogli izogniti, vendar smo skupaj kritično ugotavljali, da so vsi ti podatki velikokrat le zameglitev pravih vprašanj, na katera bi morala argumentirano odgovarjati predvsem strokovna zainteresirana javnost.

(tri fotografije z okrogle mize so v prilogi, ostale pa so na šolski spletni strani, kjer bo objavljen tudi članek, ki ga oblikuje ena izmed sodelujočih dijakinj in bo posredovan tudi medijem)

EVROPSKI POMLADNI DAN NA NAŠI GIMNAZIJI

Torek, 23. 3. 2004 smo na gimnaziji v okviru ur geografije namenili pogovoru in izdelavi stenskih plakatov na temo: Kaj mi pomeni živeti v Evropi?

Dijaki so ustvarjali od likovnih do literarnih prispevkov, ki izražajo njihov ponos in veselje, da so prebivalci Evrope, hkrati pa so v svojih prispevkih kritično opozarjali na pomanjkljivosti sedanje evropske ureditve in predvsem socialne neenakosti, ki se pojavljajo.

Najbolj zgovorni so njihovi prispevki na plakatih (fotografije) in še nekaj izbranih misli dijakov:

»Zdi se mi zanimivo živeti v Evropi, ker je zibelka tradicij in kultur, vendar se mi zdi tempo življenja prehiter.«

» Zame je v Evropi idealno življenje. Ne bi želela živeti na nobenem drugem kontinentu, ker imamo dovolj svoboščin in možnosti za dobro življenje.«

»Zame je Evropa simbol spoštovanja, človekovih pravic in svobode.«

»Živimo med perfektno Ameriko in malo manj perfektno Azijo. Torej smo Evropa zlata sredina.«

»Dobra lastnost majhnih narodov v Evropi bi lahko bila večja povezanost in enotnost. Na tem bi Slovenci morali narediti več.«
»Evropa tudi meni ponuja polno novih izzivov. Ne bom mogel (pre)živeti, če ne bom aktiven in opredeljen.«

»Some people make the world more special just by being in it.«

NAPOVED DOGODKOV

• Čistilna akcija V Evropo z lepšo okolico šole. (Želeli smo jo izvesti na evropski pomladni dan, vendar je zaradi slabega vremena odpadla. Izvedli jo bomo v tem tednu.)

• Petek, 2. april 2004 srečanje mladih v parlamentu RS (z naše gimnazije sodelujejo: B. Fužir, R. Dobnik, J. Kolarič in B. Žohar).

• Sreda, 7. april 2004 srečanje dijakov naše gimnazije z g. Peterletom – Slovenija pred novimi izzivi, ki jih prinaša Evropska unija.

• Pevci pevskega zbora se pripravljajo za turnejo po Nemčiji, kjer bodo ob vstopu Slovenije v EU predstavljali našo državo s himno v Evropskem parlamentu.

V prihodnjih dneh bom dobila tudi poročilo svoje kolegice, ki sodeluje v projektu Comenius. V tem tednu je bil namreč na naši gimnaziji na obisku profesor s Švedske (gre za mednarodno izmenjavo profesorjev in dijakov), ki je tudi spoznaval našo deželo in ljudi (pri pouku in izven njega) ter o pomenu evropskega povezovanja, odprtosti in solidarnosti.

Sodelujoči v programu na Gimnaziji Antona Martina Slomška smo:

• mag. Ivo Kerže, prof. (mentor Družboslovno – humanističnega krožka)
• Lidija Sedar, prof. (mentor dijaške skupnosti)
• Danilo Jesenik, prof. (mentor dijaške skupnosti)
• Heda Senica, prof. (organizatorka čistilne akcije)
• Andrej Flogie, prof. (skrbnik šolske spletne strani)
• Bernardka Radej, prof. (koordinatorka aktivnosti za Evropski pomladni dan in mentorica Družboslovno – humanističnega krožka)

PLAKATI

EVROPSKI DNEVI

 Zamisel o trajnostnem razvoju je bila uradno formulirana leta 1992 v Riu de Janeiru. Takrat je svetovni program ukrepov za varstvo okolja, ki se imenuje Agenda 21 sprejelo 179 držav, med njimi tudi EU. V Agendi so določena temeljna načela trajnostnega razvoja družbe. Prav tako je bil sprejet sporazum o ohranitvi biološke raznolikosti, ki predstavlja okvir za zaščito življenjskih prostorov in vrst znotraj EU. Natura 2000 je program varstva narave za ustvarjanje povezanega omrežja evropskih zaščitenih področij.

»Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanje generacije ne da bi ogrozil zmožnost prihonjih generacij glede zadovoljevanja svojih potreb.«

 (Poročilo svetovne komisije za okolje in razvoj)

Trajnostni turizem nam pomeni poznati okolje v katerem živimo, ga razumeti, z njim sobivati in ga ohranjati. V tem šolskem letu smo se posvetili raziskovanju reke Drave v območju mesta Maribora. Tako je nastala mlada ornitološka skupina naše šole - Vodomec. Svoja ornitološka znanja smo prenesli na področje turizma.

Ob svetovnem dnevu mokrišč smo se povezali z DOPPS (Društvom za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije) in njihovim sodelavcem g. Luko Božičem. Odpravili smo se v Melje na »bird-watching« ali opazovanje ptic.

Seveda smo pri tem uporabljali daljnoglede, teleskop, ključe za določanje vrst...

Navdušeni smo bili, koliko različnih vrst ptic je možno opazovati v samem središču mesta. Porodila se nam je ideja, da bi izdelali preprosto opazovalno karto za turiste z desetimi najpogostejšimi vrstami ptic ob reki Dravi, ki jih je možno opazovati v samem središču mesta Maribor.

Nastal je naš znak in opazovalna karta. Odločili smo se, da bomo idejo o opazovanju ptic ali »bird-watching« ob reki Dravi ponudili kot zanimivo turistično dejavnost za turiste, ki se ustavijo v mestu Maribor. Tako bomo širili poznavanje vrst ptic in pomena rek, kot enem od vrst mokrišč.

 »Vodomec (Alcedo atthis) je živ dragulj, ki ga največkrat vidimo kot bleščečo modro pojavo, letečo nizko nad vodo. Zelo zanimivo je opazovati to ptico med lovljenjem rib in paritvenim obredom. Par se lovi in kliče, dokler samec ne ujame samice in ji ponudi »zaročno« ribico. Par gnezdi od aprila do junija in sicer na peščeni steni ob vodi. Ob reki Dravi gnezdi 20-30 parov kljub temu, da je ta vrsta ptic močno ogrožena in je tudi na Rdečem seznamu ogroženih vrst. Najbolj mu škoduje človek s svojimi posegi v naravo« (Svet ptic, 2003).

Naš znak vsebuje sliko vodomca v sredini rumenega okroglega polja, ki simbolizira sonce. V Mariboru je zelo veliko sončnih dni. Na obodu smo zapisali Bird-watching, Vodomec, Drava, Maribor in sicer s temno modro barvo, ki simbolizira reko Dravo.

Izdelali smo raziskovalno nalogo in svoje delo predstavili na državnem tekmovanju v Kranju 22. 04. 2003 ob Svetovnem dnevu Zemlje. Na stojnici 1. turističnega festivala smo ponujali svoje najrazličnejše izdelke, ki smo jih sami izdelali: pisma z vodomcem, prstane, zapestnice, obeske, kipce, vrečke z našim znakom, obtežilnike, opazovalne karte, letake… Kot ekipa smo imeli tudi oblačila v istih barvah, na majice pa smo s pomočjo računalnika natisnili naš znak.

Ob udeležbi 36 šol iz vse Slovenije, smo prejeli srebrno priznanje.

Svoje delo bomo v tem šolskem letu še nadaljevali. Izkazalo se je, da je povpraševanje po naših izdelkih veliko, zato bomo z izdelovanjem le-teh nadaljevali. Obeležili bomo še Dan biotske raznovrstnosti (22. 05. 2004), Evropski dan parkov (24. 05. 2004) ter v projektnih dneh izdelali šolsko razstavo. Ob Svetovnem dnevu okolja 05. 06. 2004 vse bralce našega poročila vabimo na ogled naše stojnice na Grajski trg v Mariboru.

Mladi ekologi z mentrorico Hedo Senica

ŠKOFIJCI PRITEGNILI EVROPSKE PARLAMENTARCE

29.4.04 - novo jutro, nov dan. Za nas, pevce Mešanega mladinskega pevskega zbora Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška, je bil ta četrtek nekaj posebnega. Zgodaj zjutraj smo se odpeljali Nemčiji in Franciji naproti. Čakala nas je naša prva, dolgo in težko pričakovana šestdnevna turneja, ki je bila povezana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Naš koncert pod naslovom ŽIVE NAJ VSI NARODI naj bi pomagal pri predstavitvi Slovenije vsem poslancem evropskega parlamenta v stekleni palači Evropske zveze v Strasbourgu.

Brez zapletov smo še zadnjič po starem prestopili mejo v Šentilju. Zgodnje jutro se je prevesilo v sončen dan in zasneženi avstrijski vrhovi so blesteli v svoji beli odeji. Pot nas je peljala mimo Linza, Passaua in še drugih večjih mest. Neskončno dolga avtocesta, gozdovi, polja, rumene površine sredi zelenja … Kar lahko je bilo opaziti, da so posledice zaradi nekdanje delitve Nemčije velike.

BERLIN

Ob sedmih zvečer smo bili v Berlinu, kjer smo se nastanili v Slovenskem domu sv. Elizabete. Tam nas je sprejel duhovnik Izidor Pečovnik – Dori s svojimi sodelavci. Prvi vtisi so bili zelo pozitivni. Vsi so bili prijazni in gostoljubni, pa še slovensko govorijo – torej v velikem svetu ne bo težav!

Po večerji nas je g. Dori povabil na nočni ogled Berlina. Zakon! Utrujenosti ni bilo več, vsi smo bili željni nočne avanture. Pred nami so se vrstili spomeniki, ambasade, peljali smo se po ulici, kjer je nekoč potekala Parada ljubezni, videli smo olimpijski stadion in ogenj, ki še vedno gori. V Berlinu je kar okrog 180 organiziranih nacij in ravno zato pravi on, da so Berlinčani »multi-kulti«. Center Sony in Mercedes sta nas navdušila, kakor tudi velika osvetljena kupola Reichstaga … Zanimivo vodenje je trajalo dve uri in potem nas je čakala postelja.

Po obilnem slovenskem zajtrku se je ogled Berlina spet nadaljeval. Berlinski zid, Checkpoint Charlie, Kristalna noč ter znamenja v asfaltu, kažejo na zgodovinske zmote človeštva.

Medvedke je mogoče videti povsod. Za nas je bila zelo zanimiva palača kanclerja Schröderja, ki ji Nemci rečejo pralni stroj, pa tudi nova železniška postaja, ki jo še vedno gradijo. Na Alexander Platzu smo izstopili in tam tudi prvič zapeli na ulici. Ko bomo v Berlinu naslednjič, bo tu t.i. poslovni del mesta, saj bo ta del dobil popolnoma novo podobo in središča nekdanjega V Berlina ne bo več.

V tem osrčju Prusije se je rodil nacizem – izrodek judovskih in protestantskih nasprotij.

Kako lepo je videti slovensko zastavo sredi Berlina! Ob njej je že plapolala modra zastava EU. Naš veleposlanik g. Ivo Vajgl nam je povedal, da visi šele dve uri. Gostitelju in zgodovinskemu dogodku v čast smo spet zapeli nekaj slovenskih pesmi.

Po tem smo se odpravili z ladjico po reki Spree. Hiša kulture me je spet navdušila, čeprav se mi je ponoči zdela veličastnejša.

Na trgu pred Brandenburškimi vrati so bile stojnice vseh novosprejetih članic EU – seveda tudi Slovenije. In ker smo pevci s srcem, nas tudi tukaj ni nič zadržalo, da ne bi zapeli. Pred slovenskima stojnicama, kjer je dišalo po bograču in kranjskih klobasah, smo zapeli venček narodnih in z obiskovalci tudi zaplesali. Ustvarili smo pravo praznično vzdušje. Ljudje so bili navdušeni in ploskanja ni bilo konec. Še bi ostali, a so nas mikali nakupi. Dobili smo nekaj prostega časa. V nakupovalnem središču na Potsdamer Platzu smo preverjali založenost H&M, centra Sony …

Ko smo se vračali na Schöneberg, nam je naš gostitelj pripovedoval o prvomajskih demonstracijah v Berlinu. Nekatere ulice bodo prazne, spraznili bodo tudi izložbe in to samo zaradi objestnežev, ki v izgredih sodelujejo in ponavadi sami ne vedo zakaj. Prepričani so, da je to nekakšna tradicija, ki jo je treba obnavljati. Gospod Dori ima v svoji župniji tudi vrtec, v katerem se je sprva govorilo 28 različnih jezikov. Med prebivalci njegove župnije so tudi Turki, s katerimi pa ima zelo lepe izkušnje.

Čakala nas je prva pevska preizkušnja. Po generalki je ostalo le še malo časa. Sledilo je tuširanje, urejanje, likanje oblek s pomočjo naših profesoric. Ob sedmih se je začelo. Cerkev je bila polna. Mašni del smo odpeli na koru. Sledil je ostali program. Ljudje so bili navdušeni. Mislim, da smo od vseh pesmi, ki smo jih peli, najboljše odpeli slovenske. Po večerji, ki je sledila v klubskih prostorih Slovencev v Berlinu, smo pripravili zanje še presenečenje: David s harmoniko, Luka s kitaro, Miha z lončenim basom, Janez pa s klarinetom. Skoraj vsi smo ob venčku narodnih zaplesali s prisotnimi. Vzdušje je bilo enkratno, ljudje pa navdušeni. Marsikdo je imel solzne oči, saj so ga ritmične pesmi popeljale v domače kraje.

Razvil se je klepet in izvedel si lahko zgodbe, ki jih piše življenje – žalostne in vesele.

Težko smo se razšli, še težje pa drugo jutri poslovili.

 THUINE – OSNABRÜCK – MÜNSTER

Naloženi z veliko vrečo svežih žemljic za popotne sendviče, smo nadaljevali pot proti Thuinju. Bila je že sobota, pa še 1. maj. Nad Berlinom smo bili očarani, le kaj nas še čaka?

Vozili smo se po westfalski ravnini posejani s prikupnimi vasicami. Polja oljne repice so s svojo rumeno barvo pričarala posebno vzdušje. Maturant Matej – rojen kemik – nam je razložil, kako pridobivajo bio-gorivo iz te rastline. Ob pogledih na vetrnice, ki proizvajajo električno energijo, se nekomu porodi vprašanje, če bi se don Kihot želel bojevati z njimi. Spet razprave in smeh…

V teh krajih je kolo zelo priljubljeno prevozno sredstvo in to se je dalo tudi opaziti, saj je bila praznična sobota. Končno smo prispeli in sestre frančiškanke so nas lepo sprejele. Ob petih je bil nastop. Naše pesmi so znova navdušile. Poslušali so nas samo Nemci. Drugič je zazvenela Zdravljica v nemški cerkvi. Ogreli smo hladne Nemce in tudi zgoščenke so šle v prodajo. Po večerji smo raziskovali okolico samostana, šole, internata. Nekateri so kolesarili po kraju, drugi igrali nogomet, tretji lenarili na igralih. Manjkalo pa ni smeha in dobre volje.

V nedeljo smo presenetile Matjaža, ki je imel rojstni dan. 15 minut pred uradnim bujenjem, smo ga prebudile s pesmijo. Do njega je bilo težko priti, saj smo fantje in dekleta spali ločeno, a s pomočjo profesorjev nam je presenečenje uspelo. Po zajtrku smo odpotovali v Osnabrück. Dež je rosil, a sestra Gerharda, ki nas je spremljala, je povedala, da tak dež ni nič. To pride in mine. Izvedeli smo tudi nekaj o njenem delu z narkomani v Hamburgu, kamor se je vračala. Pripovedovala je, kako je v njihovem pribežališču vsak dan Evropa v malem. Veliko vlogo pa je odigrala v času osamosvajanja Slovenije, saj je osebno šla do tajnika kanclerja Kohla in prosila za pomoč Slovencem. Kar naenkrat smo bili na cilju – v nekdanji karolinški postojanki. Ob 11. uri maša in koncert v cerkvi Sv. Janeza. Nemci so bili spet navdušeni. Mladi so se kar pozabavali v živahnih ritmih nekaterih naših pesmi. Nekdo iz publike je komentiral: »Slovenia, 1000 points!« Vsi smo bili zadovoljni. Po kosilu je sledil ogled mesta. Bili smo presenečeni nad bolšjim sejmom, ki je bil skoraj v vseh ulicah. Kakšna razlika med tem in našim - tezenskim. Dobi se »alles zwischen Kunst und Kitsch«, je ugotovil Jernej, ki je celo zapravil nekaj evrov. Po ogledu stolnice je sledilo slovo in odhod v Münster – mesto študentov. Neverjetno mestece, ki te hitro očara. Cerkve, fakultete, ogromna knjižnica, kolesa...

S koncertom spet navdušimo. Do mene pristopi starejši gospod in mi reče, da je slišal že veliko zborov, ampak tako dobrega petja pa še ne. Po koncertu nadaljujemo še pred cerkvijo in se pozno ponoči vračamo v Thuine. Zjutraj slovo s pesmijo in plesom. Sestre nas vabijo, naj še pridemo.

 STRASBOURG

 Na avtobusu nas g. Štuhec preseneti in pove, da dobimo nagradni ogled Luksemburga. Vsi smo navdušeni in ob 13. uri smo že tam – v mestu bank, poslovnežev, trgovin, palače Bourbonov… Mesto se nam je zdelo zanimivo. Kot »vrečkarji« - tako nas je poimenoval naš g. direktor, smo se vrnili na avtobus in kar kmalu za tem prestopili mejo s Franciji. Kmalu smo prispeli do hostla in po večerji hitro zaspali, saj nas je drugi dan čakal najtežji del turneje.

V torek zjutraj so se začele priprave na obisk Evropskega parlamenta. Ko smo prispeli do hrama politike, smo bili navdušeni. Znova! Že zunaj nas je pozdravil g. Podobnik. Ob vstopu v kompleks, smo še bolj presenečeni nad mogočnostjo centralnega prostora nad katerim je samo nebo. Steklo, stebri, rože, drogovi, zastave – tudi slovenska. Tukaj sledi fotografiranje in seveda Zdravljica. Uslužbenci prekinejo delo, ker smo glasni. Vodil nas je asistent gospoda Pötteringa. Po standardnem pregledu palače, smo šli v garderobo palače, odložili stvari in šli v sejno dvorano, kjer smo izvedeli o življenju in delu v tej stavbi. Pozdravil nas je tudi g. Peterle.

Nato smo prisostvovali zadnjemu zasedanju parlamenta v stari zasedbi. Nekateri govorniki so se zavzemali za Evropo in poštene politike. V ogromnem prostoru je sedelo le malo poslancev, skoraj več je bilo nas – opazovalcev.

Ob 13. uri pa smo pripravili naš nastop. Bili smo nervozni, želeli smo si, da nam uspe, da dobro predstavimi svojo deželo. Snemalci so se zbirali, le slovenske kamere nismo opazili. Prišli so domači in tuji politiki in koncert se je pričel. Vse je nagovoril dr. Ivan Štuhec, za njim pa še g. Pöttering – velik človek nemške politike, ki nas je povabil na ta nastop. S petjem smo pritegnili mimoidoče. Ko pa je zapela še harmonika in so pari v narodnih nošah zaplesali, je bilo vzdušje še boljše. Sledil je še ples s politiki. Zavrteli so se vsi naši poslanci, le ga. Majda Širca se nam je izmuznila. Prisotnim smo postregli z medenjaki in vinom. Ko so po Zdravljici nazdravili, je sledilo še »gasilsko« fotografiranje.

Kdo bi si mislil, da so naši politiki tako družabni ljudje. Posebej se nam je prikupil g. Peterle, ki je na koncu zaigral še na orglice. Bravo naši! Naš nastop je več kot uspel. Vsi smo bili zadovoljni in hkrati malce srečni, da je ta velika skrb za nami. Sledilo je še kosilo v jedilnici parlamenta. Šele takrat smo se začeli pogovarjati o tem, da je ta hiša za Slovence od 1. maja naprej zelo pomembna. Le kaj bodo nam, mladim, prinesle tukaj sprejete odločitve.

Pa še petje ob odhodu in srečanje z mladimi Nemkami iz Frankfurta. Takoj je stekel pogovor o novi turneji…

Nazadnje še ogled mesta. Zanimivo, z veličastno katedralo, modernimi tramvaji, prospekti različnih držav…

V galeriji sredi centra razstavljajo Litvanci, o Slovencih pa nič … Tako smo bili še bolj veseli, da smo jo predstavili vsaj mi.

Zvečer smo zapustili Francijo. Na avtobusu smo si dali duška, saj glasov ni bilo treba več »štediti«, kot pravi naš zborovodja, g. Tadej Kušar. Vse dni nas je mirno opozarjal, zdaj pa se je samo še smejal in se pridružil našemu petju. Luka in Anže sta nas menjaje spremljala s kitaro. Vzdušje je bilo nepozabno.

Turneja se je bližala koncu. Zahvalili smo se glavnemu odgovornemu, g. Štuhecu, seveda tudi zborovodji in profesorjem.

Bilo je veliko nepozabnih dogodkov, zgodovinskih trenutkov in veseli smo, da smo bili zraven, da nas je Evropa sprejela.

Barbara Ifko, Mojca Mir, Julija Krnjak