Ekološki tabor v Tatranski Lomnici 2000

Zapisal Grega Kranjc, III. gimnazija Maribor

Tako kot lani, sem se tudi letos udeležil mednarodnega ekološkega tabora v organizaciji I*EARNa na Slovaškem ( udeležbo je finančno podprla organizacija MIRK ). Odšel sem s profesorico in dijakoma iz ljutomerske gimnazije. Zbrali smo se v petek, 27. oktobra 2000, na železniški postaji v Gradcu. Po celodnevni vožnji z vlakom smo prispeli do kraja, kjer smo preživeli nekaj dni.

V Tatransko Lomnico smo potovali 13 ur. Na železniški postaji so nas pričakali gostitelji. Še isti dan smo po večerji imeli spoznavni večer, ki je potekal v obliki raznih družabnih iger in je imel veliko poudarka na tem, da bi si zapomnili čim več imen novih znancev.

Naslednjega dne smo po zajtrku odšli na pohod do »Zelenega jezera«. Hodili smo po planinskih poteh v neokrnjeni naravi Visokih Tater. Na določenih predelih poti smo lahko prvič letos hodili po snegu, kar je bilo zelo zabavno. Ob poti nas je spremljal žuboreči potok, ki se mu je zelo mudilo s hladnejših visokogorskih predelov v dolino. Že smo zagledali planinsko kočo, zraven nje pa zaledenelo jezero. Po počitku smo se vrnili po drugi poti nazaj v naš hostel. Sledil je počitek in priprava na zabavno predstavitev svojih držav, ki je bila po večerji. Ni nam bilo dolg čas. Kdor je še zmogel, se je lahko pridružil plesu v improvizirani diskoteki v kleti našega bivališča.

Kot bi mignil, je že bila nedelja. Takoj po zajtrku nas je, tako kot vsak dan, nekaj šlo v trgovino po razne bonbone in pijačo, s katerimi smo lažje preživeli dan. Kmalu za tem smo že sedeli na vlaku in se peljali v »gozd« v tatranskem narodnem parku. V naravnem okolju smo se vračali peš. Na poti smo se ustavili tudi ob zanimivih slapovih, polnih kristalno čiste vode, ki je padala po skalah. Ob stezi smo srečevali table, ki so nas opozarjale, da smo v zaščitenem okolju in da se moramo temu primerno tudi obnašati. Po utrudljivi hoji se nam je zelo prileglo toplo kosilo. Popoldan smo se z gondolo odpeljali  pod drugo najvišjo goro v Karpatih (Lomniški vrh), na višino 1725 metrov nad morjem do »Skalnatega« jezera, ki je bilo tokrat, za razliko od lani, brez vode. Nanj je spominjala le majhna »luža« sredi od nekdanje vode porjavelih skal. To je že nad gozdno mejo. Tu in tam raste še nekaj ruševja, sicer pa samo nizko rastje, kot je trava in nekatere gorske rastline. Nedaleč od zgornje postaje žičnice smo bili na ogledu observatorija, ki ima največji teleskop na Slovaškem. Skozenj pa žal nismo mogli pogledati, kar nam je preprečevalo sonce. Isti dan smo po večerji poslušali predavanje o narodnem parku »Slovensky raj« in o problemih Romov ali Ciganov na tem območju.

Četrti dan smo se odpeljali na najvišjo železniško postajo na Slovaškem. Sledil je obhod jezera »Štrbske Pleso«, ki je največje v tem delu Tater. Blizu tega kraja so tudi smučarske skakalnice, katerih visoki betonski stebri kar ne sodijo v okolje neokrnjene narave. Po še enem zanimivem dnevu smo imeli Hollywoodski večer. Razdeljeni smo bili v skupine. Vsaka je dobila nekaj stvari, ki so ji pomagale pri predstavi. Zanimivo je bilo gledati, koliko različnih idej je bilo za skeče. Tako je minil še en zabavni večer, poln smeha.

Predzadnji dan se dopoldan nismo nikamor zapeljali z vlakom, pač pa smo imeli diskusijo o tem, kako bi rešili problem Romov, ki sekajo drevesa v narodnem parku »Slovensky raj«, saj potrebujejo kurjavo za topel dom. Tudi tokrat smo bili porazdeljeni v skupine, ki jih je vodil po en Američan. Nazadnje je vsaka skupina predstavila svoje predloge za najboljšo rešitev tega vprašanja. Po kosilu smo se natrpani v dva kombija namenili na ogled »Belanske« jame. Le-ta se kar precej razlikuje od slovenskih kraških jam, saj ima stene iz magmatskih kamnin. Apnenec je le tam, kjer neprestano teče voda. Tam je tudi kar nekaj kapnikov. Kjer so majhna podzemna jezerca, se pokaže človekova slaba navada: želja po sreči za vsako ceno. Na najlepših predelih namreč kazijo umetnine narave kupi kovancev, ki jih obiskovalci mečejo v vodo in pričakujejo, da se jim bo izpolnila želja. Za zadnji večer je bila na urniku še zabava v maskah. Drug drugemu smo se smejali, hkrati pa nismo mogli verjeti samim sebi, da imamo toliko idej.

V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne smo že bili na poti proti domu. Tabor je bil prijeten, saj je bilo mnogo zabave, veliko novega smo se naučili, uživali smo v poznojesenski naravi in, kar se mi zdi najpomembnejše, spoznal sem se z vrstniki iz Bolgarije, Madžarske, Slovaške, Estonije, Ukrajine in Belorusije. Čeprav smo bili iz različnih jezikovnih področij, smo se dobro razumeli in mislim, da se bomo vsi z veseljem spominjali teh zanimivih dni v naravi pod Visokimi Tatrami.

Grega Krajnc